Vitomir Kaučič

Vinopiri: Nove smernice slovenskega filma Stoletje po posnetih prvih filmskih kadrih v Sloveniji ter po Langovem ne nedolžnem bivanju v prestolnici Prlekije, je Ljutomer znova pustil pečat v zgodovini slovenskega filma kot kraj, kjer so bili posneti prvi pravi žanrski »trash« celovečerci. To zaslugo pripisujemo generaciji mladih filmskih ustvarjalcev v okviru produkcijske skupine Plan 9, ki je v šestih letih v orbito slovenskega filma izstrelila naslove kot so Vinopiri: Blutvajnšpricar saga, Korpus krispi ter Vinopiri: Ledena trgatev. Alfa in omega teh stvaritev je akademski slikar in filmski multipraktik Vitomir Kaučič, čigar le pobožne želje so, da bi se v prihodnosti njegovi filmi prištevali vsaj med nizkoproračunske. Produkcijska sredstva pri omenjenih filmih se namreč bolj ali manj omejujejo na mesečne prihranke iz režiserjevega žepa. A ima ta hendikep tudi svojo svetlo plat. Pomanjkanje produkcijskih sredstev in neodvisnost od filmskih institucij v državi Kaučiča sili k večji kreativnosti in improviziranju ter ga osvobaja od prevladujočih filmskih trendov v Sloveniji. Režiserjeva filmska pot se je začela leta 2003, ko je skupaj s slikarko Aleksandro Fekonja posnel srednje-metražni fantazijski akcioner Groza ju-jitsu zombijev, nekakšno parodijo na tedanjo svetovno uspešnico Gospodar prstanov. Zgodba filma se odvija v času po ledeni dobi, kjer se glavni protagonisti, ljudje oblečeni v vojaške uniforme ter zombiji, pretepajo za kuharsko knjigo Waldimirja Kleinholzbauerja, v kateri je zapisan recept, kako obvladovati neumorne zombije. Leto kasneje se ekipa Plan 9 odloči posneti, glede na njihovo tedanje obvladovanje filmskega jezika, pre-ambiciozno zastavljen projekt z naslovom Vinopiri: Blutvajnšpricar saga. V tej grozljivki z elementi soap drame vinopiri, vampirjem podobne kreature, ki se hranijo s človeško krvjo pomešano z vinom, terorizirajo prebivalce dežele Vulgarija. Ob svoji nemoči se Vulgari odločijo pozvati na pomoč neustrašne lovce na glave iz Španije. Film, v katerem je sodelovalo več kot 30 igralcev, ne predstavlja kvalitativnega preskoka v primerjavi s prvim filmom, a je pomemben v kontekstu naraslega filmskega entuziazma pri sodelujočih, med katerimi se je v tem času porodila ideja o organiziranju sedaj že uveljavljenega Grossmannovega festivala filma in vina v Ljutomeru. Po štiriletnem zatišju Kaučič spet opozori nase s filmom Korpus krispi. Gre za film o dveh pravih moških (dedih), ki jima bedni vsakdan popestri skrivnostna asociacija, katere korenine so razpredene vse do Kristusove zadnje večerje. Turneja po peklu se začne, ko prava moška na nedolžnem lovu na koruznem polju po nesreči ustrelita prostaškega duhovnika s polno denarja. Takoj po dokončanem snemanju Korpusa se Kaučič loti pisanja scenarija za svoj zadnji celovečerec Vinopiri: Ledena trgatev, ki ga z ekipo Plana 9 posname leta 2010. Film lahko označimo kot drugi del Vinopirov, le da se to pot zgodba odvija v sedanjem času in realnem prostoru, elemente soap drame pa zamenajajo elementi krimiča. Detektiv Makovec in inšpektorica Nina kot glavna akterja filma, ujeta v ljubezenskem razmerju, poskušata razvozlati serijo nenavadnih umorov, ki so povezani s protagonisti nadnaravnih lastnosti. Ko primer postane preveč zapleten, na sceno stopi strokovnjak za tovrstne zadeve El Mehcun. V vseh treh celovečernih filmih Kaučič uprizarja aluzijo na kulturni konflikt, ki ga sprožajo vdori globalizacijskih tujkov v tradicionalen kulturni prostor. Naj samo omenimo nemško govoreče kreature v prvih Vinopirih, kvazi krščansko ločino v Korpusu ter v sedanjem času že dodobra asimilirane vinopire v Ledeni trgatvi. Ta aluzija pa se prav tako lahko nanaša na dejansko stanje v slovenskem filmu, ki se na vse kremplje otepa žanrskih okvirov in novih prijemov pri produkciji. Gledalec ne potrebuje izostrene senzibilnosti, da bi opazil pomanjkljivosti v Kaučičevih filmih, a v danih gverilskih pogojih produkcije ravno te dajejo omenjenim stvaritvam dodaten čar. Od prvih Vinopirov pa do režiserjevega zadnjega filma je razviden velik napredek v režiji, fotografiji in montaži. Problem tudi njegovega zadnjega filma pa ostajajo naracija in scenaristična nedoslednost pri razvijanju likov ter »casting«, ki je omejen na naturščike, na režiserjeve prijatelje in lokalne filmske entuziaste. Vendar je Kaučiču vseeno uspelo prepoznati igralski talent pri nekaterih, saj imena kot so Marko Mehtsun, Mario Belovič in Nataša Bavec zagotovo obetajo. Ob vsem povedanem je potrebno priznati, da Plan 9 z Vitomirjem Kaučičem na čelu predstavlja unikum v slovenskem filmskem prostoru. Tako kot so si »špagetarji« v 60. letih prejšnjega stoletja drznili snemati filme o divjem zahodu, tako so si fantje iz Prlekije drznili preskočiti okvire slovenskega filmskega obrtništva ter nakazali idejne smernice, po katerih bi se slovenski film lahko razvijal v prihodnje. Zato si njihovo ustvarjanje zasluži večjo pozornost gledalcev in tudi podporo filmskih institucij pri njihovih naslednjih projektih. Andrej Horvat